Kaj pravzaprav gledate

Edino, česar vam ta članek ne bo dal, je urnik, in to namerno. Vrstni red točk se spreminja iz večera v večer, zato je vsaka stran, ki obljublja derviša ob določeni minuti, stran, ki se bo zmotila že naslednji večer, ko se vrstni red spremeni. Raje to povemo naravnost, kot da bi vi gledali na uro.

Kar se ne spreminja, je oblika večera. Program v živo teče skozi večerjo, točka za točko, medtem ko ladja pluje po Bosporju navzgor in nazaj; ko se konča, pride sladica, luči se spremenijo in DJ prevzame plesišče pred odrom. Zato namesto urnika ponujamo nekaj zares koristnega: kaj je vsaka točka, od kod izvira in na kaj biti pozoren, ko se začne.

Ena sama postava v belem oblačilu in z visoko klobučevinasto kapo iz kamelje dlake se počasi vrti na mestu, z eno dlanjo odprto proti nebu in drugo obrnjeno navzdol proti zemlji. To traja več minut. Nič drugega se ne zgodi.

Gledate semo, obred mevlevijskega reda, ki je v trinajstem stoletju zrasel okoli pesnika Džalaludina Rumija v Konyi. Vsak njen del ima pomen: visoka kapa predstavlja nagrobnik ega, črni plašč, odvržen na začetku, sam grob, belo oblačilo pod njim pa mrtvaški prt. Navzgor obrnjena desnica sprejema od Boga, navzdol obrnjena levica predaja zemlji, vrtenje pa je prehod med obema. Mevlevijska sema je vpisana na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Iz tega sledita dve stvari.

Prva je, da gre zares za versko prakso, izvedeno kot gledališče, in da jo je bolje gledati kot snemati. Počasno vrtenje v premikajočem se prostoru je na tej ladji najslabši motiv za kamero telefona in najboljši za preprosto opazovanje.

Druga zadeva vzdušje. Prostor, ki je pravkar utihnil ob dervišu, je prostor, ki se je odločil biti pozoren, in kar koli pride potem, naleti na boljše občinstvo.

Kavkaški ples je v Anatolijo prišel z ljudstvi severnega Kavkaza — Čerkezi, Abhazi in drugimi — ki so se v devetnajstem stoletju naselili po osmanskih deželah, in ni podoben ničemur drugemu v programu. Zgornji del telesa je pokončen, skoraj negiben; pod njim pa so koraki tako hitri, da se zabrišejo. Ponosna drža je bistvo, hitrost pa način, kako se pokaže.

Točka z noži izhaja iz istega izročila, v katerem je bodalo sodilo k noši. Je z naskokom tehnično najzahtevnejših nekaj minut večera. Glejte noge prav toliko kot rezila: rezila so spektakel, noge pa znanje.

Tu oder prevzame sam ritem, in salon to navadno opazi, še preden razume, zakaj.

Gre za tolkala v živo: darbuka, kozarčasti boben, na katerega se igra s prsti, ustvarja hiter, prasketajoč okras na vrhu, večji bobni pod njim pa nosijo utrip, dovolj glasen, da ga čutite skozi tla. Brez plesalcev, brez menjave kostumov — le roke, kože in občutek za čas.

Plesi so kostumi in koreografija, stvari, ki jih gledate. Tolkala sama so nekaj, kar čutite, in navadno je to trenutek, ko salon neha opazovati in začne sodelovati, z dlanmi v ritmu. Če ste ves večer vljudno sedeli, se to navadno konča prav tukaj.

Osma točka je tista, ki noči zamenja prestavo. Ko se program v živo konča, pride sladica, luči se spremenijo in profesionalni DJ prevzame plesišče pred odrom — in igra, dokler ladja ne pristane ob pomolu.

Del ladje se preseli na plesišče; drugi ostanejo za mizo s kozarcem in gledajo, kako gre mimo Üsküdar. Oboje je običajno in nihče ni prisiljen ne v eno ne v drugo. Ko se na plesišču segreje, sta odprta krova na premcu in krmi le nekaj korakov stran, za svež zrak in luči na vodi. Celotna oblika večera je v opisu uro za uro.